Prejšnji mesec sva z možem prišla do dolgo pričakovanega novega pohištva v dnevni sobi. Po mesecih sanjarjenja, tednih iskanja in tudi tednih čakanja, je novo pohištvo končno našlo svoj dom. V najini dnevni sobi.
Pohištvo je točno tako, kot sva si ga zamislila. V temnih barvah, z policami z ugrajenimi lučmi, visoki sijaj. In tudi ročaji na pohištvu so točno taki, kot sva si jih zamislila. Lepi, moderni, kot uliti na omaricah … Ampak … Vedno je tisti ampak. V vsej svoji lepoti so ti pohištveni ročaji sila nevarni. No, ne smrtno nevarni. Ko sem z vso vnemo prvič čistila omarice, sem se nekajkrat tako grdo butnila vanje … V čudovite ostre robove. Pardon – čiste linije. Ja, ročaji so tako ostri, da te lahko ob nepazljivih gibih kar močno ranijo. Če sem natančnejša – do krvi.
Ne vem, mogoče bo kdo rekel, da sem samo malce preveč nerodna. Priznam, tudi to vpliva. Pa tudi dejstvo, da sem omarice in pohištvene ročaje prvič čistila. Upam, da do naslednjič ne bom pozabila na past, ki mi jo novo pohištvo prinaša in bom bolj pazljica, kako se gibam okoli pohištvenih ročajev.
Konec koncev se človek vsega navadi. In pravijo, da je za lepoto treba potrpeti. Očitno to ne velja samo za lepe ljudi (vidoke pete in ozke hlače), ampak tudi za pohištvo. No, ja, vsaj nova preproga je super mehka in tolažilna, ko se ranjen in izmučen zlekneš nanjo kot kakšna muca.
Sorodne vsebine:
Ikea je švedska blagovna znamka skorajda svetovnih razsežnosti. V Evropi najverjetneje ni...